Danes premišljujem o minljivosti. Minljivost nam daje lepoto. Nikoli več te ne ozrem tako kot zdaj. Ne bo enako. Ne bo več takega smeha, takega teka, tega sveta.

Nekoč sem živela v visoki stolpnici in pred mojimi vrati je bila roža, ki jo je nekdo pozabil. Najprej sem jo samo gledala in nato je počasi postala bolj moja. Šibka je bila, ker nihče ni za njo skrbel. Potem sem ji počasi obrisala liste in zamenjala zemljo. Opazovala sem jo in bila vesela, ko je pognala prve poganjke. Prejela sem kristal in ji ga podarila. Gledala sem list po list, kako postaja močnejša. Vsak dan je bila moja zvesta spremljevalka. Opazovala sem jo, kako se spreminja.

In v mojem spominu bo ostala lepota.

Nekoč sem te videla cveteti…