Srečanje z Vidcem

…Ob tem, ko me je objel, sem čutila, kako čezme teče energija. In prvič sem v sanjah slišala besedo, po kateri sem vedela – ne gre za moje misli. Nekaj drugega je, kar govori z mano…

So ljudje, ki bivajo (bivamo) na nekih drugih nivojih zavesti. Verjetno si v to rojen. Pravijo, da prineseš iniciacije iz drugih življenj. Kakorkoli, mene je že od nekdaj privlačilo vse kar je skrivnostnega, mističnega. Kot mala deklica sem se pogovarjala z drugim nevidnimi bitji. Zame je bil svet okrog mene vedno tako živ! Rastline, živali, plišasti medvedje in vsa ta bitja brez telesa, ki so se pogovarjala z mano! Jokala sem, ko sem doživela nasilje nad živalmi in rastlinami. Agresijo tega sveta. Spomin moje duše je bil tako močan. Egipt, vzhod in joga, meditacija… Potem je prišla šola in brala sem o Budi, o Mahatma Gandhiju, o Nubah, o celem svetu. Prišel je tudi razum in močno prilagajanje, ustrezanje. Kako (pre)živeti v tem svetu?

Njega sem prvič videla, še danes se živo spomnim, bilo je na zabavi. Meni se je takrat zdelo, da je potrebno razložiti vse. Toliko misli v moji glavi! In to stalno govorjenje. Nato sem ga opazila. Sedel je v tišini. Povsod okrog mene je šuštelo, svet je bil popolnoma nemiren, pri njemu pa mir. Kakšen kontrast! Čutila sem, da se nekaj dogaja, da nekaj v svojem miru počne. To je odločilno vplivalo na moja kasnejša spoznanja. Od takrat me je pot vodila z vprašanjem, kaj pravzaprav sem takrat čutila?

Brezkoristnost besed je v vsakdanjem življenju občutena na vsakem koraku. In če ne občutite brez vrednosti besedičenja, to pove, da sploh niste živi; to pokaže, da ste živeli zelo površno, če lahko z besedami pojasnite vse, kar ste doživeli, pomeni, da sploh ne živite.¹

Naslednjič sem ga srečala mnogo let kasneje. Bilo je po tem, ko sem se vrnila z Iža, kjer sem doživela močno transformacijo. Z odstranitvijo blokade na drugi čakri, je čez moje telo stekla energija. Močno sem se postavila v svoje srce in objela svojega notranjega otroka. Takrat je čez moje telo stekla energija, prvič sem videla energijo. Videla sem moje telo od znotraj in energijske prehode. Vse je bilo kar naenkrat drugače. Moje telo se je sprostilo. Vrnila se mi je moja povezava z nebom… Kako sem te pogrešala nebo!

Odšla sem na zabavo in tam sva se srečala. Na zabavi je bilo morda 200 ljudi ali več. Takoj, ko je vstopil v prostor, sem vedela, da je tu. Prostor se je spremenil in v mojih mislih sem slišala glas, ki mi je povedal, da je tu. Potem sva se srečala. Ustavil me je: “Kaj pa ti delaš tukaj?” Ne vem, zakaj vedno mislim, da si me ljudje ne zapomnijo. Gledala sem njegove oči in čutila, da gleda nekam drugam. V drugo dimenzijo. Reče mi, da sem zelo prijetna, tipa me z nevidnimi tipali. Začel je teči močan energijski prenos. Danes, ko to pišem imam besede s katerimi lahko poskušam opisati čutenje. Takrat sem bila kot v transu. Vse je bilo zame novo. Toliko čutiti…

Povezale so se vse najine čakre. Čakre so energijski vrtinci naših teles. Čeznje priteka in odhaja energija, ki napaja naša telesa. Torej, stojim pred njim in preidem v ogromno moč. Takrat mu povem, kaj sem videla pri njem. Da sem ga videla… “Ne govorim veliko, morda sem vesoljec na tem področju.” “Morda nisi edini.” Takrat se raztopijo meje med nama. Spusti me v svoje srce. Energija je bila tako močna, da sem jo prekinila edinole tako, da sem z roko fizično posegla med najine povezave.

Potem sem čutila, kako me gleda. In ne mene, kot mene, ampak moje energijsko polje, mene kot večnost, mene kot dušo, mene kot nekaj kar je veliko večjega od ujetosti, ki jo tu nalepuje matrica.

Zares me je videl.

To čutiti je bilo fantastično. Nekdo, ki me vidi… Prva oseba v mojem življenju, ki me je zares videla. Zelo globoko. Moja duša je od vznemirjenja zatrepetala…

Potem smo plesali in se veselili. Nekje v nas je bila ta energija. Zunaj ob ognju sem stala ob prijateljih in takrat je prišel do mene, da se pred slovesom objameva. Prostor okrog mene se nemudoma izprazni. Kako magično to deluje. Kot, da nihče nič ne vidi, samo odbije druge energije. Vprašal me je, če me lahko objame. Vprašal je za dovoljenje…

Takrat sva se objela.

Bil je to objem dveh duš. Bilo je to srečanje dveh, ki vidita. Dveh, ki čutita.

Zato si zapomni, da z mojstrom nisi “na poti z glavo”. Tako dvomi kot verovanje so “poti glave”. Z mojstrom si na “poti srca”. Srce ne pozna dvoma in ne ve, kaj je verovanje – srce pozna le predanost. Srce je kot majhen otrok. Samo, ko učenec postane podoben otroku, lahko dobi dar, kot je stanje najvišje zavesti.²

Rekel mi je: “Ti tudi vidiš.” In nato je aktiviral mojo povezavo z nebom. Čezme je začela teči energija in polniti njegovo srce. Čutila sem, kako z vrha prihaja energija, gre v moje srce in nato vanj. Bilo je magično. “Vidiš, tako se jaz polnim…”

Prazna glava in polno srce.

Srce zdravi in povezava dveh src še bolj. Prepoznala sem, da je na nivoju sidhijev. Jogiji izjemnim duhovnim sposobnostim, psihičnim močem rečejo sidhiji. Vstopila sem v popolno nov svet. Zdravil je mojo globoko notranjo bolečino, da nisem bila zmožna videti svoje lepote.

Naredila sem ga resničnega, zato sem jaz postala resnična.

Ponoči sem sanjala sanje. Slišala sem, kako mi je nekdo rekel: “Ti si Herakles.” In takrat sem prav gotovo vedela. To nisem jaz. Herakles mi je tako neznana beseda, da vsekakor ni nastala iz mene. Nekaj drugega je kar mi govori. Letela sem zelo visoko…

“Gospodična Catherine, priznam, da z Lintonom nimam veliko potrpljenja – Hareton in Joseph ga imata pa še manj. Priznam, da živi sredi grobijanov. Ne hrepeni samo po ljubezni, temveč tudi po prijaznosti, in prijazna beseda, ki bi mu jo naklonili vi, bi bila zanj najboljše zdravilo. Nikar se ne ozirajte na okrutno previdnost gospe Deanove, bodite velikodušni in ukrenite tako, da ga boste obiskali. Dan in noč sanja o vas in ga ni mogoče prepričati, da ga ne sovražite, ko mu niti ne pišete niti ga ne obiščete.”³

Po tem je bilo mojemu razumu naporno. Nekaj sem čutila, drugo so mi govorili ljudje. Nič ni šlo skupaj. Mističnost tega dogodka pa je bila zame neizmerna. Vzpodbudila je moje raziskovanje naprej. Veliko sem spala, saj sem za to stopnjo zavesti porabila ogormno energije. Čutila sem srce. Ter skupaj drugo čakro in srce. Padala sem ven iz svojega miru, saj se mi je spreminjal nivo moje zavesti. Objem mi je bil tako drag in tako pomemben. V srcu sem čutila, da je tako. Kako je to naredil? Zakaj se njega tako neprimerljivo bolje čuti kot kogarkoli drugega?

Z objemom se je moja duša spomnila tantre. Spomnila se je globoke povezanosti. Spomnila se je pretoka energije v telesu in izven. Moje telo se je spomnilo prevajanja energije.

Tantra je vrhovna izkušnja.

So naključje, ki nosijo ključe za odkrivanje. Naključna srečanja. Ključi, ki kažejo pot naprej.

“Vrhovna izkušnja ni kot katera koli druga izkušnja, pravzaprav sploh ni izkušnja – zato, ker je ta, ki doživlja izkušnjo, izginil.”⁴

Kmalu sem ga zopet srečala. To je bilo obdobje kovida, ko je prišlo do kolektivnega dviga zavesti. Srečala sem ga med mojim pohajanjem v gorah. Že na daleč sem ga čutila. Usede se zraven mene in mene je strah. Zelo sem pozorna. Pomirja me. Nato umiri svoje telo in gre v prevajanje. Na takšen način je mojemu telesu pokazal, kako se to naredi.

Kasneje sem se zavedla: “Vidiš, tako se jaz polnim.” Ni mi želel povedati, da se polni preko mene, čeprav sem takrat to morda na ta način razumela, ker je prišlo do prenosa energije čez mene. V resnici gre za učenje na kakšen način se lahko polnim. Tako se on polni. Poveže se. Ko sem se kasneje učila tehnike kanaliziranja, se mi je pojasnilo. Tako je čutiti, ko kanaliziram. Popolnoma spustim kontrolo nad telesom, povežem se z virom in čez mene teče meni lastna energija. Oddajam jo. Se polnim, polnim prostor. Prevajam… Spreminjam prostor. Le kdor čuti, lahko to zazna.

To je bilo njegovo darilo meni.

Poglobite se vase in uživajte v notranjem nebu. Ne pozabite: kar vidite, niste to. Lahko vidite misli, vendar niste te misli; lahko vidite svoje občutke, a niste te občutki; lahko vidite svoje sanje, želje, spomine, domišljijo, predvidevanja, vendar niste nič od tega. Še naprej odstranjujte vse, kar vidite. Nekega dne se pojavi veličasten trenutek, najpomembnejši trenutek človekovega življenja, ko ni ničesar več, kar bi lahko zavrnili. Vse videno izgine, navzoč je le še Videc. Ta videc je prazno nebo.⁵

In kaj vse vidim? Kako nezavedno drugih ljudi vpliva name? Ker vem, da vidim še nekaj drugega. Nekaj, kar je na prvi pogled nevidno. Zaznavam. V trenutkih budnosti vse dobi smisel, vse je točno tako kot mora biti. Ta pogled z vrha. Ko je vsaka izkušnja, vsako čutenje pomembno. Čutiti življenje, čutiti svet. Vse presvetliti.

Zavedam se, da je moja duša prišla sem doživljati ljubezen.