Pred enim letom sem po obisku Idrije, kjer sem zraven divjega jezera našla globine in vstopila v podzemlje, odšla pod Triglav, vse do sedmega jezera visoko. V Idriji sem čutila globine Zemlje, pri sedmem jezeru sem našla svoj dom. Imeti v življenju srečo, da sem lahko doživela lepoto sončnega zahoda na Prehodavcih, imeti močno telo, ki me je tja pripeljalo… To je največja sreča.

Moje zaznavanje poteka v večih vzporednih slojih hkrati. Tako tudi zgodba gre iz enega sloja v drugega, v tretjega in spet nazaj. Na enem nivoju opazujem energijske strukture in poti ter prehode energije. Na drugem se iz mojega nezavednega dvigne zgodba, spomin prejšnjega življenja, ki jo z zgodbo vojne sproži sam kraj. Potem opazujem in sodelujem z bitji narave in svetlobe, ki se mi na poti pridružijo. Transformiram energije, ki so zastale na področju. Odkrivam sebe in odkrivam svojo okolico. Zapis sledi nekemu zaporedju, kot sem se gibala v zavesti po poti, potem pa poskušam tudi zgodbo bolj zložiti.

Po odhodu v globine sem spreminjala težke energije v sebi in se prvič zares zavedla, da že celo življenje gledam nezavedno v drugih. To je moj način videnja sveta. Vedno, ko grem hodit v gore, od mene odpadajo plasti. Čistim se, spreminjam se in zdravim srce. Tako postajam čedalje bolj jaz in, ko se vrnem, sem za vedno spremenjena.

Keep close to Nature’s heart… and break clear away, once in a while, and climb a mountain or spend a week in the woods.

Wash your spirit clean.¹

Odšla sem proti koči pod Bogatinom. Pri Savici srečam vilinsko naselje Sidhe bitij. Že malo pred tem so se mi začela odpirati videnja prabitij v kamnih in gorah. Tako tu slišim, da naj osvobodim prabitja. Vidim, kot da gre za pra-kita, kot da spi, slišim ga. Videvam okamenele živali ob poti, ob povezovanju z njimi, oživijo. Zraven mene pade veja, ustrašim se.

“Opazi nas.” O, velja. Kdo ste? “Bitja svetlobe. Pomagamo. Bodi prisotna, bodi pristna. Ni osebno – večje je od tega. Pozabljeno kraljestvo živali zamrznjeno v času.”

Pogledam goro in vidim veliko leteče bitje.

Kot zmaj izgleda na prvi pogled, ampak ni zmaj.

Opazim, kako po mulatjeri hodijo ljudje. Gledam neko točko v času. Izvedem čiščenje zastalih energij. Dobim informacije o sužnjih z ovratnicami in vidim biče. Osvobajam in spreminjam energije.

Stoj Marija, kam odhajaš? Koga puščaš za seboj…²

Zaznam bitja Svetlobe povsod okrog sebe. Zaznam bitja jame, zaznam angele čuvarje. Z izrazom “Kingdom in Heaven”³ oziroma Nebeško kraljestvo, s filmom, prejmem informacijo, da na Bogatinu postavim lijak za prehod duš, za vse, ki so še ostali. Tako sproščam ujetosti in bolečine, ki jih v sebi skriva ta kraj. Potem se mi pokaže legenda o Zlatorogu in slišim za zlato pod Bogatinom.

Po prihodu domov sem si film še enkrat ogledala, danes berem besede:

Nebeško kraljestvo je film o moči idej in nevarnosti slepega prepričanja. Sprašuje se, kdo ima pravico do svetih krajev in ali je mogoče ohraniti človečnost sredi nasilja. Posamezniki so razpeti med vero, oblastjo in lastno vestjo.⁴

In berem o skrivnostnem Zlatorogu:

LEGENDA O ZLATOROGU

Pripovedka je nastala v osrčju Julijskih Alp.

Jezerska dolina in prostrana visokogorska planota Komna sta bili nekoč planinski raj. Tam so bivale bele žene, mila, dobrosrčna bitja. Prikazovale so se tudi v dolini, pomagale siromakom v stiskah in ženam pri porodu. Otroka, ki je prišel na svet v njihovi navzočnosti, so varovale vse življenje. Zahvale za svoja dobra dela si niso želele. Če se je kdo pomotoma ali iz predrznosti približal njihovim bivališčem, so ga s plazovi, nevihtami in točo prisilile k vrnitvi v dolino.

Bele žene so v gorah pasle svoje črede, ki jih je vodil velik bel kozel z zlatimi rogovi – Zlatorog. Njegovi rogovi so bili ključ do neizmernega skritega zaklada.

Mladi lovec iz doline Trente je rasel v varstvu belih žena. Vzpenjati se je smel na najvišje gore, ne da bi se mu bilo treba bati česarkoli. Lepemu dekletu iz doline je nosil šopke gorskih cvetlic in si pridobil njeno ljubezen. Nekega dne pa je zasnubil dekle bogat beneški trgovec, ji poklonil zlat nakit in dejal, da bi ji njen lovec moral, če bi jo imel dovolj rad, prinesti Zlatorogov zaklad.

Dekle se zdaj ni več zmenilo za ubogega lovca. Obupan in užaljen se je še isto noč odpravil na pot, da bi našel Zlatoroga. Zjutraj ga je zagledal na visoki skali, streljal nanj, toda pozabil na njegovo čudežno moč. Iz krvi smrtno ranjene živali so zrasle čudodelne triglavske rože – planike. Umirajoči Zlatorog je eno použil in v trenutku oživel. Zdirjal je proti lovcu in ta je prestrašen in oslepljen od sijaja zlatih rogov omahnil v prepad reke Soče. Narasla Soča je njegovo truplo odnesla globoko v dolino, od koder je prišel, s šopkom triglavskih rož v rokah. Zlatorog je v besu razdejal gorski raj in za vedno izginil. Z njim so odšle tudi bele žene. Njegov zaklad pa je do danes ostal skrit v gorah pod Triglavom.⁵

Gledam pretok energij v kotanjo zraven koče in vidim, kako se zbirajo energije iz venca gora, ki obkroža prostor in tudi z vrha v sredino. Okrog prostora vidim tudi krožnico, ki se vrti.

Krožnico peljem gor in dol po vertikalni osi, do Vesolja in nazaj. S tem ustvarjam močan portal. Kaj pa zvezde na nebu? Vidim dva trikotnika in nato opazim, da se portal spremeni v dva stožca znotraj katerih sta spirali.

V nedeljo zjutraj se zbudim na Bogatinu, kjer me prijazno gostijo v koči. Odlagam in spreminjam vzorec, ki je zastal v mojem energijskem polju, da sem vajena dobiti slabo. Samo mehkoba stopi zelo močno energijo. Mehko plujem in vlečem k sebi dobro. Od moje prijateljice dobim informacijo, da je v kotanji opazila prisotnost zmaja ter prisotnost zmajevke. Prasile Zemlje. Pove mi, da je pri Črnem jezeru zmaj. Tako pri zajtrku počasi sestavljam svojo pot za naprej. Vzamem si še nekaj časa, začutim, da bo jutri dan za dopust ali pa zjutraj v dolino. Začutim, da se mi obeta še prava pustolovščina. Zaznam povezavo, ki se mi pokaže z zdaj že bolj poznanim znakom trikotnika v krogu:

Poslovim se in odidem proti Dvojnemu jezeru. Tam lahko prenočim in potem odidem do Črnega jezera… Tako sestavljam plane, ko srečam na poti planinca, ki mi predlagata naj grem do Prehodavcev. Ker zdaj že vem, da ob takih pohodih in raziskovajih naključij ni, poslušam… Na Prehodavcih je lep sončni zahod. Poslušam…

Po poti osvobajam prabitja iz kamna, ni težko in vem kako. Hodim, plujem v zavesti in dobivam gesla: kača, žabji kralj, žabje kraljestvo, postoj, počiti obroče, prehod v drugo dimenzijo, črvina časa, bolečina, večplastnost znotraj gore, vstop v podzemlje. Potonem globoko do dna gora.

“V globinah vode spi. Želi se prebuditi. Povezano z jezerom. Skrivnost.”

Znova vidim zvezdo kot medimenzionalni portal. To zvezdo sem že videla. Znotraj Zemlje je, se vrti in žarči na vse strani, ustvarja vrtince in deluje kot nek mehanizem Zemlje za ravnovesje. Vprašam: “Ali je to to, kar se želi prebuditi?”

“Da. Priti v polno stanje. Možni so prehodi znotraj Zemlje. Zvezda Zemlje. Zvezda je zelene barve. Zvezde na nebu, zvezde v Zemlji. Spomin na zvezde. Orion lady. Zaupaj vodena si.”

Opazim bele žene (kot piše v legendi o zlatorogu), vidim jih, čutim jih. Vodijo me, da čutim. Samo začuti… “Ženska energija je premikanje z Vesoljem. Energijsko zavedanje in odzivanje na energijo. Roboti in robotsko delovanje – ne opazijo lepote. Niso od tega sveta. 7 jezer, pojdi k ledvički, k Dvojnemu jezeru. Najdi luknjo v času, najdi točko v času in razsuj. Spomni se svobodnih konjev.” Takrat vidim prostranstva svobodnih konjev.

And into the mountains I go, to lose my Mind and find my Soul.⁶

Po poti še vedno oživljam bitja iz skal. Opazim kot neke leteče male dinozavre, nato opazim zelo veliko podobo v skali. “Ti me vidiš?” me začudeno vpraša. “Jaz te vidim, jaz te čutim.” Ta svet je živ, vidim, kako vse okrog mene pleše. Premišljuejm o sebi in kdo sem ter ugotovim, da je eno mojih glavnih iskanj, iskanje svobode. Srce in kako biti v srcu. Takrat opazim vilinsko kraljestvo, posebne energije čutim. Delujejo kot varuhi prostora in vhoda za naprej. Opazijo me. Takrat mi povejo, da je bistveno za povezovanje z njimi točno to: srce in prisotnost v srcu. Razkrijejo mi, da je 7 jezer povezanih s 7 čakrami v človeku, 7 vil je in 7 vilinskih krajev. Rečejo:

“Zmajeva dežela, zmajevi kamni, zmaji globin. Hvala, da si prišla.”

Spoznam, kako mi je čedalje bolj pomembna v življenju spontanost in to, da lahko sledim svojim občutkom. Težko in čedalje težje bivam v svetu, ki je v naprej splaniran in omejen – kot kletka. Takrat ne morem biti prisotna s tem, kar v resnici je. Težko in čedalje težje se prilagajam na vkleščen svet službe, odmerjen čas, rigidnost. Ljudje okrog mene ničesar ne opazijo. Ne opazijo sveta. Kot že tolikokrat se prevprašujem, kaj mi je v življenju pomembno? Kako rada sem, zares sem, sem v prisotnosti. Učim se jezika moje okolice, poskušam komunicirati, sodelovati… Tu sem in poslušam….

V zavest dobivam informacije: “2. čakra, dvojno jezero, dvojnost. Srce je enost. Ogromen slon je, ki čuva dolino.” Vidim slonji okel in ga slišim, kako trobi. Tu se že odpira moja osebna zgodba, ki me čaka pri drugem jezeru. Vidim tudi vojake in ob tem izvedem čiščenje prostora. Opazim, da je kot nek mraz ali sluz, ki se vleče po dolini. Kaj je to? K meni pride hrošč, skarabej, ki je znak preporoda. Tako vem, da gre za

preporod doline.

Na tej točki se mi vzporedno sestavljajo različne zgodbe. To se že nekaj časa učim, da obenem vidim vzporedne dele, ki tečejo na različnih nivojih. Učim se tako bivati in doživljati svet. Ne gre za linearnost, temveč vzporednost in prepletenost.

Na enem nivoju se odpira in čisti moje srce. Opazim znake, spominjajo me na aboriginske znake. Kje plujem? “Dvoje src, knjiga, spomni se.”

Ko so se med potovanjem trudili z mano, da bi mi pomagali razviti miselno sporazumevanje, sem izvedela, da ne bo šlo, dokler imam v srcu ali v glavi še kaj takega, o čemer mislim, da mora ostati skrito. Z vsem se moram pomiriti. Morala sem se naučiti, da si odpustim in ne sodim preteklosti, temveč se učim iz nje. Pokazali so mi, kako pomembno je, da se sprejmeš, si resničen do sebe in se vzljubiš, nato pa si tak tudi do drugih.

…Počasi sem dojemala; samodejno dajemo vsakemu, ki ga srečamo, vendar izberemo, kar damo. S svojimi besedami in dejanji moramo zavestno postavljati oder za življenje, ki ga želimo živeti.

Starešina mi je zaupal, kako pomembno je zanje, da so nova življenja, ki pridejo na svet, lepo sprejeta, ljubljena in načrtovana. Vse od začetka časov jim novo življenje pomeni zavestno ustvarjalno dejanje. Rojstvo dojenčka pomeni, da so duši priskrbeli zemeljsko telo. Ne pričakujejo, da so telesa brez napak, kot je značilno za našo družbo. Popoln je le nevidni dragulj, ki biva znotraj, dragulj, ki daje in sprejema pomoč v skupnih dušnih projektih čiščenja in napredovanja.

Resnično ljudstvo veruje, da nismo naključne žrtve slabega zdravja, saj je fizično telo edino sredstvo, po katerem se višja raven zavesti sporazumeva z osebno zavestjo, Upočasnitev telesnega delovanja nam omogoča, da se razgledamo in razčlenimo resnično pomembne rane, ki jih moramo zaceliti – ranjena razmerja, luknje, ki zijajo v našem sistemu prepričanj, prirasle tumorje strahu, spodkopano vero v Stvarnika, otrdela čustva neodpuščanja in drugo.

… Potem ti lahko povemo še malo več. Vsi ljudje so duhovi, ki so na tem svetu le na obisku. Vsi duhovi so večna bitja. Vsa srečanja z drugimi ljudmi so izkustva in vsa izkustva so večne povezave. Resnični ljudje zapremo krog vsakega izkustva. Ne puščamo neizpolnjenih stvari za sabo, kot to počnete mutanti. Če odideš od človeka s slabimi občutki v srcu in ne dopolniš kroga, se bo ponovil pozneje v življenju. Ne boš trpel le enkrat, temveč spet in spet, dokler se ne boš naučil. Prav je, da opazuješ, kaj se ti dogaja, se učiš in postajaš modrejši. Prav je, da se zahvališ ali blagosloviš, kot rečeš ti, in v miru odideš.

…”Prepričana si, da Božja Enost vidi in presoja ljudi,” je rekel Oota. “Mi mislimo, da zaznava namero in čustva – ne zanima je toliko, kaj počnemo, temveč zakaj.”⁷

“Harem in angeli čuvarji. Očistiti srce. Kit v skali in še eden.” Odpira se mi vpogled na moje prejšnje življenje v haremu. Čutim na nivoju druge čakre. Vidim prehod iz druge čakre v Zemljo. Na ta način dobivam informacije, da spustim ujetost, blokado v drugi čakri. To je povezava v mojem telesu in povezava kraja pri Dvojnem jezeru, kjer je mesto druge čakre. Gre za ozemljevanje druge čakre. Običajno se mi celotna zgodba sestavi po tem, ko se vrnem domov. Da se energije umirijo, traja še nekaj časa.

Odneslo bo vse. Bogata prenova. Spusti.

Ko najdem točko v času, ko se zgodba zloži in pride v zavest, takrat od mene lahko odide teža in dobim veliko večjo svobodo. Koča pod Bogatinom in pot tja je obremenjena s spominom vojne. Tako se je v meni zbudil spomin nekega časa. Ta zgodba, ki je tako brezmejno pustošila po mojem sedanjem življenju, gre tako:

Pred 4 leti sem ugotovila, da me spremlja prepričanje, da ne bom ljubljena, če ne bom rekla da. Zavedla sem se, da je bila nad mano izražena moč, torej odnos na bazi moči. To ni ljubezen. V ljubezni smo enaki, v (umetni) moči je podrejanje in nadrejanje. V ljubezni je razumevanje. Vidim sliko:

Učim se, da nisem odgovorna za čustva drugih ljudi, osvobajam se od izsiljevanja s krivdo in polnjenja ljudi, s tem, da postanem izžeta. Tako umetno vzdržujem odnose iz strahu. Poniževanje je bolečina, ki moje telo ukrivlja naprej. Čutim poniževanje in strah. Moje telo mi govori o nemoči in o ujeti jezi v meni. Odkrivam nove možnosti odnosov. Sprašujem se, kako bi bilo dovoliti si biti ljubljena? Koliko možnosti imaš za odziv na določeno situacijo? Vedno enako = vzorec; kakor hočeš in kolikor hočeš = svoboda.

Tokrat, gre zgodba globje in v večjo jasnost. Prišel je čas, da lahko pogledam celoto.

Že pred potjo sem v sebi začela čutiti bolečino ženske, bolečino v maternici. V meni se je začel zbujati spomin na puščavo. Videla sem karavano slonov. Odprl se mi je prehod v drug svet. Najprej opazim zmaje, ki ščitijo vhod v votlino kamor vstopam. “Zakaj prihajaš?” “Samo popotnica sem, na obisku sem, popotnica skozi čas sem. Samo mimo grem.” “Vse vidiš, vse je. Nevezanost je ključ do tega, da lahko vidiš.” Gledam zaklade, ječe, ječanje, bučanje, veselje in žalost. Vse je. Vidim berače in kralje, norce in normalnost, ki to ni. Samo mimo hodim. Občutek je, da sem na bazarju, hodim v svetu iluzij. Tam so bitja, ki me želijo zapeljati, doseči, da bo po njihovo, delujejo iz svojih sebičnih motivov. Jaz se gibam kot v plesu. Razlikujem iluzije senc.

Pot v Idrijo mi je pokazala, da na sebi nosim ovratnico. Počasi sem jo razklenila in odvrgla. Nato je pot po mulatjeri proti Bogatinu v moji notranjosti začela zbujati spomin na sužnje z ovratnicami in biče. Dobivam tudi geslo razsuti razpelo in film Nebeško kraljestvo. Tako moja osebna zgodba potuje v čas križarskih vojn in v moj čas bivanja v muslimanskem svetu. Vidim, da sem bila na silo ugrabljena in odpeljana v harem. Slišim pesem in čutim bolečino izgubljene ljubezni, bolečino mojega takratnega partnerja.

Ako te odvedu Cigani čergari
Ili te ukradu strašni haremski čuvari
Ako te odvedu, ja ću da poludim
Bez tebe ne umijem više jutrom da se budim
Ako te odvedu, sve će da se sruši
Pamti me kô prijatelja, čuvaj me u duši
I onda kad misliš da je prekasno za snove
Za sve⁸

Ob močni dominaciji moškega in direktnih ukazih čutim stisko. Marjeta, ali ti lahko dopustiš moškemu, da vodi? Zbudil se mi je občutek, da sem navajena od moškega prejeti slabo. Zmeda ob čutenju spolnih energij in močan odpor do spletk in iger. Zdaj vem, da je izvor tu v tej točki v času. To življenje vpliva na moje zdajšnje življenje. Težko rečem ne in imam pogosto občutek prisile ter nagnjenje k zadovoljevanju potreb drugih. Takrat sem živela ponižana, kot spolna sužnja, nekje na zadnjem mestu v haremu. Ujetnica. Od tod tudi spomin na slone. Pri drugem jezeru, kjer je točka druge čakre, se mi je aktivirala sposobnost, da lahko ta vtis v mojem polju sprostim v Zemljo.

Nekje globoko v meni je bilo zaznamovano, da moški odloči in jaz sledim. Tako se v tem življenju ravno nasprotno učim, mojstrim v temu, da izbiram zase. Da se stokrat preizprašam, kdo sem, kakšne so moje želje, kako si jaz želim živeti? Da izbiram skrbnost do sebe in držim močan ne, ko je tako treba. Da polno stojim v svoji moči. Ko sem prišla domov, sem poslušala še posnetek, za čiščenje zlorab iz telesa. Takrat so se aktivirali kosmi v mojem telesu: vnetje levega očesa, ostala sem brez glasu in videla ogromen kosem na srcu. Telo je šlo v transformacijo in osvoboditev. Na ta način si širim polje izbire in svobode. Tako se nezavedna zgodba sestavi, vidim jo. Do zdaj je želela biti slišana in je ustvarjala moje odnose. Še enkrat so se mi v življenju preigrale situacije. Zdaj, ko jo vidim, pride v zavest in od tu naprej se mi odpre polje večih možnosti. In počasi vstopam v še bolj ljubeče odnose.

Naša telesa nosijo spomine…

Takrat spuščam in topim s sebe odgovornost, da je ljudem okrog mene udobno. Z zavedanjem ujete energije druge čakre in spuščanjem se mi tudi popolnoma spremeni zaznava in percepcija do moških. V meni se zbudi popolnoma nov način.

Tako pridem do srčnega jezera. Očarana sem od lepote, očarana sem nad tem svetiščem narave. Povsod okrog mene so Sidhe/Šii vilinska bitja. V mojem srcu je mir in čutim… Samo čutim… Vzpostavi se mi povezava z globino Zemlje, kjer je srce Zemlje. Tam so pesmi Zemlje. Čutim energijo; “samo pusti, da teče.”

“Biti v srcu pomeni biti v enosti.”

Iz vode me pogleda podoba. Ogledujem si to srčno središče, vidim, da je rožnate barve in, da sem v vilinskem svetišču. Obdana sem z vilinskimi bitji, ki oživljajo celotno področje. Podam se naprej do petega jezera. Aktivira se mi grlena čakra; “Odpri grlo, zvok; tuuum; glas globin in note, pesmi Zemlje.” Spremlja me spomin na romanje v Santiago, potujem višje in vem:

nebo je blizu.

Vstopa v območje raja. Sem na točki kronske čakre Slovenije. Slišim zapis: “Oj Triglav moj dom, kako si krasan…”

Samo trenutek v večnosti si.

Tako je to čutiti, blaženost… Dotakne se me doba dinozavrov in slišim za prasile Zemlje, da so ujete tu in, da tu še obstajajo.

Takrat se zavem, kako lahko je moje telo. Včasih me je vse bolelo, danes sem šla s popolno lahkoto. Spomnim se, kako dolga pot je že za mano, spuščanja in preurejanja vzorcev. Spuščanja energij iz telesa. Hvaležna sem. Takrat me tudi prostor nagradi. Dobim najboljšo posteljo in zame je prostor v koči, čeprav je zelo polno. Privoščim si palačinke in gledam gore, zrem v sončni zahod… Grem v občutek dolgega časa. Čas se podaljša, jaz sem spet s sabo. Misli se mi umirijo. Spet zaupam in vem kdo sem. Delec v večnosti.

In takrat ob čutenju magičnega sončnega zahoda slišim besede srca, tam so in gore se spomnijo. Pesmi o večni lepoti…

Gore imam rad. Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem času, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnost v gorah je v njihovem “življenju” pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti.⁹

Ponoči kar naenkrat zaznam močno vdiranje energije proti meni. Najprej se ustrašim in komaj ustavim. Nato se zavem, da išče mojo pozornost. Takrat zaznam, da je to Klement Jug. Telepatsko se mi predstavi, zato vem kdo je. Zdravim travmo in mu omogočam prehod, možnost, da lahko odide, če bo želel. Pomirjam ga. Tukaj vse deluje malo drugače.

Zjutraj si oprtam nahrbtnik in odidem v dolino. Zavedam se, da občasno moja komunikacija z bitji poteka na način, da prevzamejo moj pogled in mi kažejo njihovega. Hitro se spuščam in uživam v svobodi telesa. Ustavim se še pri prvem jezeru, jezeru črnega zmaja. Ta me je obiskal zdaj, leto kasneje.

Spusti…

Danes čutim, da je potekala prenova vzporedno – v mojem telesu in v celotni dolini.

5 dni po mojem spustu v dolino, dobim sporočilo od prijateljice, da je pri prvem jezeru. Da je začutila, da potrebuje iti tja. Da je premalo vode in, da je prevroče. Čuti spremembo kraja. Takrat je prišel dež. Prišla je sprememba čez dolino… Moje telo je sočasno šlo v spremembo. Vnelo se mi je levo oko, prvič v življenju sem ostala brez glasu in našla sem ogromen kosem na srcu, ki je bil pripravljen za transformacijo, čistila sem zlorabe. Telo in Zemlja. Eden z drugim sta. Prišla je strela, močno deževje je napolnilo jezera in dolina se je očistila. Očistilo se je tudi moje telo.

Ljudje, ki pustijo poglede v prostoru… Tako potem ti vidiš svet. Pogledi so odvisni od notranjega stanja. Izbrisati poglede. Potem se lahko diha.

Naj te nosi plima spomina.

/19.5.2021/28.6.2025-1.7.2025/ junij in julij 2025/

1. John Muir ↩︎
2. Andrej Šifrer ↩︎
3. Ridley Scott: Kingdom of Heaven; film ↩︎
4. https://gfml.si/2026/01/16/gfml-kino-klub-nebesko-kraljestvo/ ↩︎
5. https://www.slovenskealpe.si/slovenske-alpe/legenda-o-zlatorogu/ ↩︎
6. John Muir ↩︎
7. Marlo Morgan: Imenovali so jo Dvoje src ↩︎
8. Zdravko Čolić: Ti si mi u krvi ↩︎
9. Tine Mihelič: Klic gora ↩︎