Ko sva z Matejo obiskali samostan Tekija Blagaj blizu Mostarja v Bosni, me je prostor tako prevzel, da so se mi začela povezovati občutja in zavedanja o levitaciji. Tu se želijo pokazati v svet.

Od Bosanskih piramid sva drseli po kanjonu reke Neretve proti izviru reke Bune, kjer je bil v 15. stoletju zgrajen samostan Tekija Blagaj na starem Bogomilskem svetišču. Učilnica lebdenja.

Ponoči in po poti sem čutila, kako se iz mojega telesa sprošča strah, strah po preživetju in strah pred doživljanjem agresije. Delovanje v 5. dimenziji zavesti je delovanje, ko si ves čas v ustvarjalnem toku. Odpiraš za naprej, z vprašanji, z novimi možnostmi. Kar je bilo trdnega, zmehčaš in se odpreš novemu. Ko nekaj ne gre, je to ena točka, en odgovor. Življenje se odziva nate.

Življenje se odziva name.

Sama stena mi vzbuja strah, tako mogočna je. S strahom gledam ali bo kakšen kamen priletel navzdol. In slišim: “Uravnavanje energij narave. Ni strahu.” Zavem se mogočnega znanja ljudi v tem kraju. Znajo sodelovati s skalo, da ščiti njihovo hišo.“Višja stanja zavesti.” Samodejno me dvigne nad celo dolino in letim. Spomnim se, da kar nekdo pripelje v zavest, to lahko vedno najdeš in s tem odpira možnosti za vse. Samodejno čutim mir in srečo. Zanimivo je, ker energija zmaja prihaja od strani in ne iz tal, spodaj je voda. Zaznam, da je to leteča hiša, ta hiša nima tal. Bolečine odhajajo iz mojega telesa in mehča se. Odpira se prostor za uresničevanje mojih osebnih želja. Zaznam prvobitne sile Vesolja in prvobitne sile zemeljske kreacije. Preberem:

“Mi smo od vode sve živo stvorili.” ¹

Ko se vračam proti avtu začutim ogromna angelska krila na mojem hrbtu.

V mojo zavest začnejo prihajati spomini in prostori. Spomnim se don Genara iz Carlosove knjige.

…”Sedeti moramo v vrsti,” je rekel in pokazal, kako oni trije sedijo.

Don Genaro je medtem prišel že tik pod slap in se začel vzpenjati po stezici, ki je peljala desno ob njem. Od tam, kjer smo sedeli, je bila steza videti dokaj strma. Ob njej je raslo veliko grmičja, in don Genaro se ga je oprijemal. Tla so bila menda spolzka in v nekem trenutku bi bil skoraj izgubil oporo pod nogami in zdrsnil navzdol. Malo pozneje se je to ponovilo in pomislil sem, da je Genaro morda vseeno prestar za takšen vzpon. Preden je prilezel do konca stezice, je še nekajkrat zdrsnil in se spotaknil.

Ko je začel plezati po skalah, mi je postalo tesno pri srcu. Še pojma nisem imel, kaj namerava.

“Kaj pa dela?” sem zašepetal don Juanu.

Ni me pogledal. “Očitno pleza,” je rekel.

Gledal je naravnost v don Genara. Veke je imel napol priprte. Sedel je strogo vzravnan, roke pa so mu počivale na robu kamna med nogami.

Malce sem se sklonil naprej, da bi videl mlada dva. Don Juan mi je ukazovalno zamahnil z roko, češ, naj se poravnam nazaj v vrsto. Pri priči sem ubogal, vendar sem le še bežno pogledal mladeniča: bila sta ravno tako zavzeta kot on.

Don Juan je spet vzdignil roko in pokazal proti slapu.

Pogledal sem. Don Genaro je preplezal že lep kos poti po skalni steni. Ko sem ga pogledal, je ravno stal na robu police in se ped za pedjo pomikal okrog velikanskega kamna. Roke je imel stegnjene, kot da bi objemal skalo. Počasi se je pomaknil v desno in na lepem mu je zmanjkalo tal pod nogami. Nehote sem zadržal dih. Telo mu je za hip obviselo v zraku. Zdaj bo strmoglavil, sem si rekel – vendar ni. Z desnico je zagrabil za nekaj in se z nogami spretno zavihtel nazaj na polico. Preden se je odpravil naprej, se je ozrl k nam – bil je samo bežen pogled – a glavo je zasukal tako umetelno, da nisem več vedel, kaj naj si mislim. Takrat sem se domislil, da to stori vselej, kadar mu spodrsne. Pomislil sem, da mu je najbrž nerodno, ko je tako štorast, pa se je ozrl k nam, da bi videl, če gledamo.

Splezal je še malo proti vrhu in spet mu je zmanjkalo tal pod nogami, tako da je obvisel čez previsno steno. Tokrat se je ujel z levico. Ko je ujel ravnotežje, se je spet ozrl in nas pogledal. Preden je prišel na vrh, je zdrsnil še dvakrat. Slap je bil na robu širok kakih sedem do osem metrov.

Don Genaro je za trenutek nepremično obstal. Hotel sem vprašati don Juana, kaj namerava oni tam gori, pa je bil očitno tako zatopljen v prizor, da si ga nisem upal zmotiti.

Na vsem lepem je don Genaro skočil na vodo. To je storil tako nepričakovano, da sem začutil praznino v želodcu. Skok je bil veličasten, neverjeten. Za trenutek se mi je zazdelo, kot da bi videl niz zaporednih slik njegovega telesa, kako v loku leti na sredo reke.

Ko sem se zbral, sem opazil, da je doskočil na kamen, ki je stal na robu slapu in ki se ga je komaj videlo od tam, kjer smo sedeli.

Na njem je stal precej časa. Očitno se je bojeval s silovitim vodnim tokom. Dvakrat se je nagnil nad prepad in ni mi šlo v glavo, česa se pri tem oprijema. Ujel je ravnotežje in počenil na kamen. Potem je spet poskočil, kakor tiger. Komajda sem videl kamen, na katerega je priletel; bil je kot nekakšen majhen stožec na samem robu slapu.

Tam je ostal skoraj deset minut. Bil je povsem negiben. Njegova negibnost je bila tako popolna, da me je zmrazilo po hrbtu. Najrajši bi vstal in se malo sprehodil. Don Juan je opazil mojo živčnost in mi odločno velel, naj se umirim.

Don Genarova negibnost me je navdajala s čudno, nepojmljivo grozo. Če bo še naprej takole stal, sem pomislil, bom zgubil glavo.

Na lepem je spet skočil, tokrat kar na drugi breg. Doskočil je na noge in roke kot mačka. Za trenutek je občepel v tem položaju, potem pa vstal in pogledal čez slap, na drugi breg, in nato dol k nam. Stal je kot okamenel in nas gledal. Roke je držal ob sebi, kakor da bi se oklepal nekakšne nevidne ograje.

Njegova drža je bila res nekaj enkratnega; telo je bilo videti tako lahkotno in krhko. Pomislil sem, da je z naglavnim trakom, s peresi, s temnim pončem in z bosimi stopali najlepši človek, kar sem jih kdaj videl.

Nenadoma je vrgel roke kvišku, vzdignil glavo in naredil bliskovit kozolec v desno. Skala, na kateri je stal, je bila okrogla, in ko je odskočil, je zginil za njo.

V tistem so se usule debele kaplje dežja. Don Juan je vstal, za njim tudi mladeniča. To so storili tako sunkovito, da sem se zmedel. Bil sem ves iz sebe od don Genarovega mojstrskega dejanja. Pomislil sem, da je izreden umetnik in kar pri priči sem ga hotel videti in mu zaploskati.

Napenjal sem oči proti levi strani slapu, da bi videl, ali prihaja dol, pa ga nikjer ni bilo. Na vsak način sem hotel zvedeti, kaj se je zgodilo z njim, vendar don Juan ni odgovarjal.

“Boljše, da jo čim prej poberemo od tod,” je rekel. “Lije kot iz škafa. Nestorja in Pablita morava še spraviti domov, potem pa odpotujeva nazaj.”

“Ampak saj se še poslovil nisem od don Genara” sem potožil.

“On se je že od tebe,” je osorno odvrnil don Juan.

Strmo me je pogledal, potem pa se mu je obraz polagoma zjasnil in se je nasmehnil.

“Pa tudi vse najboljše ti je zaželel,” je rekel. “S tabo mu je bilo zelo prijetno.”

“Toda ali ga ne bova počakala?”

“Ne!” je odsekal don Juan. “Pusti ga, kjerkoli že je. Mogoče je zdajle že orel in leti na drugi svet ali pa je nemara umrl tam gori. Zdaj je vseeno.”

… Potem je rekel, da me je don Genaro, ki sem se mu priljubil, pozneje skušal zelo slikovito in tvegano še enkrat spraviti nazaj na rob “videnja”; po temeljitem premisleku mi je namreč sklenil pokazati ekvilibristično umetnijo in prečkati slap. Imel je občutek, da je slap kakor rob, na katerem stojim in ki ga bom lahko prekoračil, tako kot je on slap.

Potem mi je don Juan pojasnil don Genarovo dejanje. “Povedal sem ti že,” je dejal, “da so človeška bitja za tiste, ki vidijo, svetlobna bitja, sestavljena iz nekakšnih svetlobnih vlaken, ki krožijo od spredaj nazaj, da so videti kot jajca. Povedal sem ti tudi že, da je najbolj čudni del teh jajčastih bitij snop dolgih vlaken, ki prihajajo na dan iz predela okrog popka in so za človekovo življenje najbolj pomembna. Ta vlakna so tudi vse skrivnost don Genarove ekvilibristike in njegova predstava nima nič skupnega z akrobastskimi skoki. Njegovo mojstrstvo je bilo to, kako je uporabljal svoja tipalkam podobna vlakna.”

Tu je don Juan pogovor o tem končal tako nenadoma, kot ga je pričel, in začel govoriti o nečem drugem.²

Obožujem levitacijo. Ne vem več točno, kdaj se je začelo, morda v Nepalu, morda že veliko prej, vsekakor se z gotovostjo spomnim šolanja v prostoru Kamniške Bistrice.

Na izviru reke, v samem središču, je prav poseben kamen. Do njega prihaja energija od gora po zemlji do točke pri kapelici, kjer potone v tla in nato pri kamnu potuje navzgor. To je vzletna točka za levitacijo.

Na skali sem se ulegla in povezala s sosednjimi skalami s spodnjim delom, čutim, nato pa me dvigne proti nebu in me malo še obrača. Doživim nekaj, čemur bi lahko rekla odskok.

Spomnim se Pariza in Notre Dama.

Dvigne me od tal. Hrbet proti tlem, odprta sem navzgor. Razklenem roke in noge. Energija me drži navzgor in me polni. Potem me začne vrteti, obračati. Vznemirjena sem od dobrega. Zlivam se in ni me več, sem povsod in hkrati tu. Nimam več fiksnih robov. Ne da se me več zagrabiti. Potem me obrne še na trebuh in vrti. Energija gre čez moje srce. Čutim zlato svetlobo, ki se spušča na nas.

V deželi Šii bitij, kot jo skrivoma imenujem, (v Kamniški Bistrici) sem razpela svojo visečo mrežo in dobila povabilo nad reko. Obrne me na trebuh, potem me dvigne navzgor. Občutek imam, da letim, da lahko letim nad celim področjem.

“Ali je to možno?”

“Ja!”

Zgoraj sem z nitmi povezana horizontalno s celo dolino. Obračam se naokrog in razgledujem nad celo dolino. 

“To si že počela. Spomni se.”

Ko se vračam iz Tekije Blagaj, v avtu opazim, da za mano sedi bitje z dolgimi prsti, kasneje ga prepoznam kot Vodana, vodnega boga. Več vprašanj imam kot odgovorov, …“Mi smo od vode sve živo stvorili.”

Celo pot domov sem imela občutek, da se gibam po zraku in še moj avto je dobil lebdeč občutek. Gibanje s popolno lahkoto. Nekje zadaj me spremljajo besede:

V tisočletni noči prižigam luč.

/Tekija Blagaj 7.4.2026/ Notre Dame 28.3.2025 / Pri Šii bitjih 6.6.2025 / Izvir Kamniške Bistrice 26.2.2025 in zelo velikokrat/

1. Enbija: 30; napis v prvem nadstropju samostana Tekija Blagaj. ↩︎
2. Carlos Castaneda: Bitka za neznano ↩︎