Pogledam in jih vidim, kako lebdijo visoko v skalah, kako se zabavajo in se mi smejijo. Z lahkoto preidem v višja stanja zavesti, dvigne me od tal in letim. Spomnim se, kar nekdo omogoči v zavesti, to lahko najdeš. Avtomatsko sem čutila mir, avtomatsko sem čutila srečo. Opazim, da je hiša leteča/lebdeča hiša in da nima tal.

Obožujem levitacijo. Ne vem več točno, kdaj se je začelo, vendar se zagotovo spomnim šolanja v prostoru Kamniške Bistrice. Na izviru reke, v samem središču, je prav poseben kamen. Do njega prihaja energija od gora po zemlji do točke pri kapelici, kjer potone v tla nato pa pri kamnu potuje navzgor. To je prav vzletna točka za levitacijo. Šolanje letenja sem prejela tudi od bitij v (jaz ji pravim) deželi Vilinjega sveta, višje od izvira. Tam sem napela visečo mrežo in dobila povabilo nad reko. Obrne me na trebuh, potem me dvigne gor. Občutek imam, da letim. Da lahko letim nad celim področjem. “Ali je to možno?” “Ja!” Zgoraj sem z nitmi povezana horizontalno s celo dolino. Obračam se naokrog in razgledujem nad celo dolino. “To si že počela. Spomni se.”

“Mi smo od vode sve živo stvorili.” ¹

Celo pot domov sem imela občutek, da se gibam po zraku in še moj avto je dobil lebdeč občutek. Gibanje s popolno lahkoto.

V tisočletni noči prižigam luč…

1. Enbija: 30; napis v prvem nadstropju samostana Tekija Blagaj. ↩︎