Proti polju proti morju, proti mirnemu Vesolju…¹

O Galaktični konfederaciji sem brala v knjigi Lucy Cavendish: The Lost Lands. To je običajen način komunikacije pri meni, ko želijo določena bitja stopiti v stik z mano oziroma želijo dodatno pozornost, ko so že pri meni, vendar jih ne razumem dovolj jasno. S pridobivanjem večih informacij preko knjig, filmov ali pesmi se potem moj posluh izboljšuje in odnos lahko steče. V primeru konfederacije, sem najprej med mojim daljšim pohodom v gorah prejela znak neskončnosti, priletel je iz neba na Zemljo. Od takrat me pogosto spremlja in mi pomaga povezovati več delov v celoto. In tako sem na Pagu vzela v roke knjigo in brala:

The Galactic Confederation²

This is an amazing cooperative venture that is the basis of Ashtar Command, which is essentially the roaming representatives of the Confederation. Its base shifts every 1,000 years, and is presently situated in the constallation known as Lira in the star system known as Alcona. They are not at all to be confused with missionaries as we here on earth have experienced them: They do assist, but have a strict non-interference policy, and hold intentions that are grounded in co-operation and the preservation and development of emerging civilisations. They are helping many of us on earth move through these changes. They are varied and diverse groups of dimensional beings and they are, literally, regrouping the relationships of the Universe.

Where they are from:

Every “corner” of the Universe. They are an intergalactic council representing incredible diversity and the possibilities of non-dualistic polarities coming together. In other words, we can retain our differences and work in harmony. Their symbol is the infinity sign.

Why they are with us:

To help us through this very erratic and seemingly dangerous time on earth – as our negative thought forms gather and create changes, they are assisting us in healing the planet in both practical ways and in healing our thinking.

Kasneje, pred mojim drugim odhodom do Bosanskih piramid, sem imela komunikacijo z njimi na Paškem trikotniku.

Na desni roki vidim podolgovato srebrno zapestnico. Opazim, da so na njej gumbi in jo aktiviram.

“You are the source. You are the sorcery.” Ko hodiš nad oblaki, pazi na vsak svoj korak. Vem od zgoraj se vse lepše zdi, rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti.

ko hodiš nad oblaki³
pleteš mrežo svojih sanj,
ne pripadaš temu svetu
samo zaljubljena si vanj

z nasmehom vznemirjaš planete
trkaš na rajska vrata
slišim tvoje pete
narejene iz zlata

ko hodiš nad oblaki
pazi na vsak svoj korak
vem da odzgoraj se vse lepše zdi
rad bi bil zrak, ki ga dihaš ti

ko izginjaš v oblakih dima
bežno še pogledaš me
zapomnil si bom tvoj obraz
hotela ali ne

proti novim sanjam
zdaj nosi te
ne izbriši vsega za sabo
da boš imela kam vrniti se…

Zlati zmaj. Zlata zmajevka.

Vidim, da je celotna desna polovica mojega telesa v galaktičnem oblačilu. Opazim avrično plast kamnov – bleščijo se. Drevesa govorijo. Ključ v prostoru: ključ si ti. Odprto morje, širjava, izbira. Marsikaj rabi oditi, da pride novo. Naša čista kristalna struktura. Opomnijo me, da sem na kristalu, nad polnilno postajo Atlantide. Opazuj svoj desni del. Intergalaktični, Interstellar (med-zvezdni).

Na desni polovici mojega telesa opazim galaktično obleko, črna je in futuristična.

Pokaži se, naj te ne bo strah. Kristalni premaz na kamnih.

Kar je teme lahko gre in greš v prehod. Stolpi, Mordor. Spomni se. Nasprotja svetov.

Postavi se in močno stoj. Dovolj moči imaš. Čas je.

Kdo pa ste?

Vesoljna konfederacija. Združenje vseh. Skupaj smo, podpiramo.

Razkol med nami (ljudmi in vesoljnimi bitji), spoj dveh svetov (čas je za povezovanje). Kamni govorijo. Ključ v ključavnici – pusti odprto. Mogoče pa ni več čas, da vališ, morda je čas da postaneš (zlata zmajevka). Kažejo mi nov gib telesa. Vidim mavrično nebo.

Pogovor je v meni zbudil več vprašanj, kot je ponudil odgovorov. Pokazala pa sem mi je nova širina prostora: Paški trikotnik je vstop v prostor, začetek, za njim je linija postajališč na poti proti Metajni in tudi na drugi strani otoka. Zlati zmaj in zlata zmajevka je zgodba vesolja. Vem le-to: ko vstane zmaj, ko se speči prebudi… Zlata mesta.

Sporočila so neobhodno povezana z zavedanji, ki sem jih prejela pred odhodom in med mojim prvim bivanjem pri Bosanskih piramidah.

Moj prvi obisk Bosanskih piramid je bil zame tabula rasa. Zelo jasno pa sem slišala to: piramide so medgalaktični portali. Videla sem znak metatronove kocke in imela to srečo, da me je obiskal.

*⁴

Srečala sem velika modra bitja, ki so mi kazala, kako zlata svetloba prehaja čez piramido in potem teče po žilnem sistemu v Zemlji. Ob vstopu v tunele piramide Sonca je kamen, kjer v runski pisavi piše: “Zdaj zapiramo ta vrata. Ko bo čas, se bodo zopet odprla.” Zdaj, ko ponovno odhajam do piramid sem v viziji videla točko zaprtja vrat:

Zato zaenkrat v zaključku obračam začetek na glavo. Ne gre za to, da potujemo proti Vesolju. Vesolje je tukaj na Zemlji, bitja so tukaj na Zemlji. Vesolje je v nas.

Nebo je blizu. Tisoče zvezd, tisoče galaksij. Mi smo intergalaktična bitja.

1. Tomaž Pengov: Nerodna pesem ↩︎
2. Lucy Cavendish: The Lost Lands ↩︎
3. Dan D: Ko hodiš nad oblaki ↩︎
4. Metatronova kocka: https://sl.postposmo.com/metatronova-kocka/ ↩︎