Odkrivanje Zadra

Noč se vrne, od koder je prišla, kot se vsi enkrat vrnemo domov. Noč, ko boš prišla nazaj tja, povej, kako zelo te ljubim.¹

Zadar mi je vedno žarel v nekem posebnem siju. Kava s pogledom na osrednji trg. Čutenje…

Zgodba je prihajala počasi, čakala je, da imam dovolj moči, da me ne zlomi.

Včasih, še nisem bila vešča branja znakov in komunikacije, ki jih pošiljajo bitja in kraji. V resnici se vedno znova učim in sem hvaležna za potrpljenje, ki ga prejemam pri moji rasti. Danes prebiram zapiske za nazaj in jih vidim. Kako mi je mesto šepetalo.

Pred prihodi v mesto sem doživljala strah, ki si ga nisem znala pojasniti, moško agresijo, sanje o zlorabah mene ženske, o ujetništvu, paniki. V Šibeniku na poti v Zadar sem sanjala grozovite sanje preganjanja, nasilja. Počasi sem v sebi topila občutke in prihajala v višja zavedanja. Brala sem svete besede Tantre.

Tantra je veliko učenje – vrhovno. Kaj naglašuje tantra? Tantra pravi: ne ustvarjaj v sebi nobenega spora. Sprejmi oboje, dobro in slabo. S sprejemanjem se zgodi transcendenca, ne zmaga, temveč preseganje. V jogi obstajajo zmage, v tantri jih ni. V tantri …, preprosto preraščaš oboje. Ne govori, da si postal nenasilen, ker si proti nasilju. Preprosto presežeš oboje in izoblikuješ tretji pojav – pričo.²

V mestu sem se počutila tako dobrodošlo. Raziskovala sem Egipt, uživala sem med obiskovanjem mesta z mojimi prijateljicami, skupaj smo raziskovale in uživale v dobri hrani (kaj pa druga kava?), razstavo Picassa, čudovite slike v knežji palači – Franjo Salghetti-Drioli -, na morskih orglah so ob sončnem zahodu prišli delfini…

V ozadju nekje sem jo slišala, govorila mi je:

“Nevidna za ta svet. Nedotakljiva.

Ljubim te, nedotakljiva…”

Našla sem jo postopoma.

Videla sem lik nepovezanega znaka neskončnosti. Drugi del pentlje je v Splitu. Sveta poroka med Zadrom in Splitom je preplet neskončnosti.

Našla sem svetlobno spiralo na osrednjem trgu, kjer zdaj stoji cerkev Sv. Donata, prej imenovana cerkev Sv. Trojice. Pred tem je bilo kot, da vse želi motiti mojo koncentracijo, zato sem postala še bolj prisotna. Nad mestom sem zaznala temno membrano, ki je preprečevala povezavo spodnjega in zgornjega, preprečevala je povezavo mesta z vesoljem in srečala sem bitji: ogromno kačo ter zmaja, ki sta nato ta sloj uničila. Tako je postala možna povezava z galaksijo kitov.

“Spomin kraja. Spomni se.”

Ko sem se naslednjič vrnila, sem jo našla. Zrla sem v kamen in jo poslušala, ko mi je govorila.

Čutila sem morje in mir. Spomin ljubezni, spomin nekega drugega časa. Občutila sem pradavnino in videla čaščenje Boginje. Na tem osrednjem trgu je bila točka trojstva, svetišče sestavljeno iz treh točk.. Govorila mi je:

“Naplavine oddaj. Prisluhni mi. Prisluhni tišini morja. Prisluhni globini morja. Tam je večnost, nepremičnost, mir. V globinah je mir. Onkraj hrupa, onkraj mraka, kaj ostane?”

Opazim svetlobne stebre, držijo jo. Tu je točka surove moči Zemlje. Zaznavam neko posebno energijo, izven besed je, čutim jo na področju srca. In nato jo opazim: ujeto podobo, zvezano žensko v verigah. V mislih snamem verige in jo tolažim. Zdravim ta princip in vidim spiralo, kako postaja močnejša.

Odpravila sem se tudi v osrednjo cerkev. Opazila sem, da je iz 3 vertikalnih svetov. Nad prvim je membrana nad katero hodijo duhovna bitja. Membrana med vidnim in nevidnim svetom, prožna je. Občutek imam, kot da sem na ladji, da plujem. Dviga me od tal in začnem se povezovati z nebom. Takrat do mene pride nadangel Mihael. Dotakne se me, me pomirja, aktivira. Zlate kosmiče nanaša name.

Zlato svetlobno telo.

Prišepne mi: “Glej v svetlobo. To prihaja.”

Po mojih zaznavah gre za tri točke skupaj na trgu, tri boginje skupaj. Gre za svetišče izjemnih razsežnosti. Začuti… Podobno sem čutila v Notre Damu.

Na poti domov me je spremljal angel in grenak priokus zlomljene ženske energije. Tekmovalnosti med ženskami. Ujetosti žensk in moških, ki preprečujejo ljubeče odnose. Vidim, kako se lomijo odnosi… Pomanjševanje sebe… Vidim rane na ženskem krogu. Rane ženske energije. Čutim jezo do moških, čutim ogromen strah. Sanje nekega boja. Spomin Boginje, spomin lepote. Jeza do moških, teptanje Boginje, ogromen strah in padec neke dobe. Moje srce je polno bolečine. Vidim padec Boginje. Mrazi me, celo telo se mi trese. Vidim poškodbo prostora z bolečino in začenjam z zdravljenjem. Negovalna ženska, ženska nežnosti, poteptana. Najdem točko v času. Takrat je prišlo do zloma ženskega kroga, zloma zdrave ženske energije. Oprosti, danes je moje srce zelo težko. Čutim ogromno bolečino. Stresa me mraz in plujem v globino. Bolečina Boginje je globoka notranja bolečina ženske. Zdravim, delam čiščenja, vidim zlato svetlobo, kako se razliva. Bela Boginja je Boginja nežnosti. Pridem v stik z veliko nežnostjo v sebi. S prostorom velike skrbnosti, sočutja, mehkobe, nežnosti. Tega nežnega drobnega puhastega bitja. Iz mojega srca gre zlata svetloba vsepovsod.

Zlato svetlobno telo.

Glej v svetlobo. To prihaja.