Tu pišem o mojem precej strašnem in intenzivnem srečanju z Ekvorno, koliščarsko boginjo. Pretresla je moj svet. Menim, da se mi je pokazala v skladu z mojo namero – delati dobro za okolje. Leta 2015 sem prišla na Ljubljansko barje v službo. Danes vem, da me je kraj povabil, takrat pa sem bila še galaksije daleč od tega zavedanja. Tako sva s prostorom šla in še hodiva čez različna obdobja. Preizkusila sem različne tehnike prispevanja prostoru in prostor se mi je počasi začel kazati.

/2.3.2025-5.3.2025/

Tema prihaja. Proženje močnih strahov. Uničenje. Uničevanje.

Potem sem izvajala vaje joge in med vajami za srčno čakro, začutim postavo, razširi mi roke in se mi kaže kot velikan, ki stoji nad Ljubljano. Popek ima obrnjen proti jugu in hrbet proti severu.

V knjigi Pesem ledu in ognja je Titan mesta Braavos masiven kip iz kamenja in brona. Varuje vhod v laguno pred Braavosem. Je prva obrambna linija, ki z zvokom opozori na vsako ladjo, ki se približuje vhodu. Navdih za kip je verjetno kip sončnega boga Heliosa, ki je bil postavljen na otoku Rodosu.

” In the old times, whenever Braavos stood in danger, the titan would step with fire in his eyes. He’d wade into the sea and smash the enemies.” – Ternesio Terys, to Arya Stark¹

“Kdo si?”

“Stražar mesta. Varujem vse kar je sveto, dragoceno…”

Poleže me na trebuh, z desno roko se držim za tilnik. Zvok iz pradavnine. Ne morem dihati. Popolnoma izgubljena v moškem svetu. Čutim strah in bolečino v zadnjem delu hrbta, presekano, udarec z bičem in ženska pade. Padem.

Mesto v katerem ni več življenja, je mrtvo mesto. Nesmisli, ki se dogajajo na področju regulativ okolja, uvajanje še več tehnologije, kronično preobremenjeni in izčrpani ljudje, prezasičen prostor, prezasičena zakonodaja, nemoč v odločanju, odločajo ljudje iz glave, ki niso v stiku s svojimi idejami, nesmisli, ki uvrščajo drevesa med povzročevalce CO2 odtisa, gojenje insektov za hrano (zapiranje insektov)… Kako daleč je to od habitata, v katerem so lahko živali naravno prisotne in varne. Iz mene vre nezadržna jeza. Avtoritarni sistem ne deluje. Potrebne so poenostavitve, odpiranje prostora in čutenje. “Kam gremo?” “Odpiranje prostora, čiščenje.” Ekosistem mesta. Kolaps agresivnega avtoritarizma. Prosim, da se mi dovoli ljubiti in preneha delati posilstvo nad Zemljo.

Dan po tem močnem srečanju sem prejela sporočilo:

Obuditev Zemlje je obuditev Boginje.

Nov moški je prisoten moški.

Potem sem doživela ponižanje s strani moškega pred drugimi moškimi.

Z močno notranjo tenzijo in z nezadovoljstvom v sebi sem odšla v Tivoli. Med drevesa. Kar tja me je neslo. Pokazal se mi je čudovit prostor. Platana in potem krog. Najprej sem sedela ob platani in čutila energijo, čutila sem življenjsko energijo, kako teče vsepovsod. Potem sem se ulegla na klop in začela se je izmenjava, izklopi se moj logični um, vstopim v nek drug prostor in začne se izmenjava. Nekaj se je zgodilo.

Sledil je še en dan komunikacije.

Mrtva Zemlja… Dokončno podrtje sveta, rušenje sveta. Nov moški. Nasilen vstop v prostor. Vaš teritorij. Konec je. Dopustiš konec.

Someday I might …

Something I wait for …

Something I’m made for …²

Odšla sem v botanični vrt, opazovala bukev in v njej uzrla podobo žabe, potem goro in oblake. Nič nima smisla. Doma sem opazovala netopirja v letu in igrala je muzika:

My heart will go on …³

Naslednji dan sem čutila bolečino v zadnjem desnem delu hrbta, kot bi me nekdo pretepel. Potem sem se zavedla. Do mene ni prišel varuh, vendar VARUHINJA Ljubljane.

Ekvorna – boginja Ljubljane in Barja

Bes, ki ga čutim, ni moj. Njen je. Slike, ki jih dobivam o Ljubljani. Njene so. Slišim jo. Žaba, ki sem jo uzrla v botaničnem vrtu je simbol, saj je dvoživka, lahko skoči iz vidnih v nevidne dimenzije.

Ko brez miru okrog divjam,

Perjatli prašajo me Kam?

Prašajte raj’ oblak neba,

Prašajte raji val morja,

Kadar mogočni gospodar

Dervi jih semtertje vihar.

Oblak ne ve, in val ne Kam,

Kam nese me obup, ne znam.

Samo to znam, samo to vem,

De pred obličje nje ne smem,

In de ni mesta verh zemlje,

kjer bi pozabil to gorje!⁴

Ah…, ob tem zavedanju in potem, ko sem dobila ime, sem se takoj lotila raziskovanja o tej zanimivi boginji.

Ekvorna, Aequorna – vodna gladina. Gladina barjanskega jezera v času koliščarjev.

V prenesenem pomenu besede je prostor, kjer se ljudje počutijo izenačene, kjer vsa odstopanja, vse razlike v smislu višji/nižji, bogatejši/revnejši izgubijo pomen.

Čas je za razkritje delovanja duhovne matrice našega slovenskega prostora, ki spodbuja k razvoju vrlin sočutja, medsebojnega razumevanja, enakopravnega sožitja med ljudmi, dojemanja enakosti med ljudmi, spoštovanja človekovih pravic, medsebojne vzajemne pomoči, altruizma, spoštovanja pravic do življenja tudi drugih bitij na Zemlji, spoštovanja do čuvanja okolja, ohranjanja okolja čistega za primerno življenje vseh bitij ter ozaveščanje o smislu življenja – to je nenehna osebna rast in razvijanje svoje duhovnosti. 

Vse našteto (verjetno bi bilo treba še kaj dodati) pooseblja arhetip Matere, Gaje. Ta arhetip se pojavlja v vseh obdobjih zgodovine človeštva. V Ljubljanskem prostoru se pojavlja v obliki boginje Ekvorne. V dobi koliščarstva so jo upodabljali kot ptičjo boginjo, v dobi Emone je bila Aequorna, v 19. stoletju so ji postavili kip Emone, v začetku 20. stoletja je bila upodobljena na sliki Ivane Kobilca kot boginja Ljubljane.

Obstaja duhovna realnost krajine,arhetipski svet, ki je imel svoje življenje še preden se je manifestiral prvi človek na Zemlji.⁵

Ptičja boginja

Ekvorna = zaščitnica Ljubljane, Barja in vode

S tem novim spoznanjem in podkrepljena z informacijami, ki sem jih izbrskala o Ekvorni, sem se odpravila do koliščarskega naselja na Ljubljansko barje.

Sveto mesto. Svet se je spremenil, to lahko občutim v vodi. Kam vse to pelje, konflikti? Vidim verige okrog gležnjev, verige okrog zapestij, prednice, predniki. Zdravim, spreminjam: energija pride od zgoraj in potem jo razlivam po prostoru. Dobim še sporočilo: poteptana, pretepena ženska.

Po teh močnih zaznavah, se je v začetku marca začela zgodba razpletati in sidrati jasnost. Ogromno plasti je v prostoru, delam zdravljenje in zaščito prostora.

Podrejena ženska je podrejena Gaja, je podrejena Ekvorna. Zaščita živih bitij.

V zavest dobivam zgodbo To noč sem jo videl…

To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa. Prihajala je po prehodu sredi barake, med pogradi, kjer so mirno dihali v snu moji tovariši. Ustavila se je ob moji postelji, nekaj časa me je zamišljeno gledala, nekako odsotno, kakor zmeraj, kadar ni mogla spati in je blodila po najinem mariborskem stanovanju, postala ob oknu, sedla na posteljo in spet stopila k oknu. Kaj je, Stevo? je rekla, tudi ti ne moreš spati?

Njen glas je bil tih, globok, skoraj moški, a nekako zastrt, odsoten kakor njen pogled. Bil sem presenečen, ker sem ga spoznal, tako razločno njen je bil, ta glas, ki se je bil z leti izgubil nekje v daljavi. Njeno podobo sem si lahko priklical pred notranje oči kadarkoli, njene oči, lase, ustnice, da, tudi telo, ki je tolikokrat zadihano obležalo ob meni, nisem pa mogel slišati njenega glasu; od osebe, ki je dolgo ne vidiš, najprej izgine glas, zvok, njegova barva in moč. Zelo dolgo je nisem videl, koliko? sem pomislil, najmanj sedem let. Zmrazilo me je. Čeprav je bila zunaj zadnja majska noč in je šla h koncu pomlad, pomlad strašnega leta petinštirideset, in čeprav se je vse že nagibalo v poletje in je bilo zunaj toplo, v baraki pa skoraj zatohlo od toplote dihajočih in puhtečih moških teles, me je ob tej misli zmrazilo. Sedem let. Čez dolgih sedem let, je nekoč pela, moja Veronika, čez dolgih sedem let se bova videla spet, je pela tisto slovensko narodno pesem, ki jo je imela posebej rada, kadar je bila otožna in je gledala s tistim odsotnim pogledom, s kakršnim me je gledala tudi zdaj, sam Bog nebeški ve, kdaj sedem let bo preč. Hotel sem ji reči, lepo, da si prišla, pa čeprav šele po sedmih letih, Vranac je še zmeraj z menoj, če ga hočeš videti, sem hotel reči, tam za ogrado je, skupaj z drugimi oficirskimi konji, lepo se ima, lahko teka po travniku, ni mu treba biti v hlevu, v dobri družbi je, čeprav tudi on pogreša tvojo roko… kakor jo pogrešam jaz, sem hotel reči, a glas se mi je zataknil v grlu, nekaj grgrajočega in zamolklega je prihajalo iz mojih ust namesto besed, ki sem jih hotel izgovoriti. Mislil sem, da živiš v graščini pod slovenskimi hribi, sem hotel reči, a kaj jezdiš tam naokoli? Stegnil sem roko, da bi se dotaknil njenih las, ona pa se je umaknila, jaz bom zdaj šla, je rekla, saj veš, Stevo, da ne morem ostati.⁷

Razmišljam o različnosti vzgibov delovanja ljudi. Kaj te vodi? Delovanje v najvišje dobro. Kaj to je? Grem v večjo prisotnost. Vse spuščam, vse čistim. Spoznavam, kaj vse je pripeto na eno nit. Obenem proženje procesov pri različnih ljudeh. Energijsko čiščenje.

Ponoči sem spala in začela se mi je sestavlajti zgodba. Kompleksnost je ogromna. Ljudi, prostora, zgodb… Boginja mi je pokazala postavitev: razširjene roke in noge, postavitev jug-sever, zaščita.

Potem sem brala o Ekvorni v koliščarski pravljici Dušana Enove. Brala sem o zmaju, ki biva v votlini sredi Ljubljanskega griča. Brala sem, da je Ekvorna iz Plead: “skrbela boš za jezero, za vso živo in neživo naravo v njem in v njegovi okolici.” Ekvorno zmaj odnese v svoje bivališče, ki je skrito. Jaz sem videla Ekvorno stati nad Lubljano. In zmaj je v grajskem griču. Čez grič sem videla tudi močan portal -> povezava zgoraj, spodaj. ***Epilog teh kosev zelo pomembnih informacij sledi v zgodbi o srečanjih.

Čutila sem tesnobo na srcu in dušenje okrog vratu. Strah pred avtoritarno nadvlado. To, da ne morem reči ne, da ne morem ohraniti svojega prostora. Ne čutim se varno. Ne čutim varnosti. Strah pred moškimi. Nimam se kam umakniti. Projekcije. Rušenje tega, da sledim sebi. Trese me mraz. Držim zelo močan prosces. Naj gre kar mora iti, da lahko pride kar mora priti.

Potem je prišlo zavedanje, kakšno močno razsutje matrice se je lahko zgodilo. Vse kar je držalo na mestu ujetosti, se je razsulo.

Pravila so drugačna. Svet ni več trden. Peljati v dobro… Prostor za ljubezen, človeško toplino, čutnost. Kako zelo pomembno je podati ljubezen našim telesom. MOČ utelesitve.

Go give love to your body…⁸

Čutim novo žensko esenco, ki gre čez mene, iz mene.

/26.7.2025 – 5.8.2025/

Konec julija sem se zavedla, kako zelo so naša telesa povezana z Zemljo. Sebe (svoje telo) dvigaš s prostorom. Tako se tudi Zemlja čisti. In obratno. Eno z drugim gre.

Po daljšem odmoru sem se vrnila na Barje. Začela sem se zavedati, da je z rušitvijo prostora prišlo do blokade kreativne osi, ki teče od Triglava proti Kolpi. Blokirana je druga čakra. Ekvorna mi je kazala moško agresijo nad žensko. Druga čakra je tudi voda in element vode.

Tako sem “slučajno” prišla nazaj do botaničnega vrta. Po obisku vrta sem odšla do nabrežja Ljubljanice in tam nekaj časa ostala in poslušala…

“Kdo si ti, ki prihajaš?” “Samo popotnica sem. Samo na obisku… –Only visiting.-“

Reka poje mi… Poslušati sozvočja. Prisluhni… Vstopam v posebno meditativno stanje. Na reki sem, nekje drugje. Šepetajo mi vile rusalke. Plešejo, šepetajo, drstijo, trstijo.

Ko pogledam to nebo…
in ko voham to travo…
mi je žal, da nisem bolj nor…⁹

Povežem se z reko. Postavi me na sredino in potem okrog mene naredi krog. Varna si. Sem v vodnem krogu.

Biosfera.

Prisotnost. Tukaj je vse. Tukaj si. Povodni mož Ljubljane.

Da v življenju lahko dejansko sem. Da obstajam. Ne le kot projekcija. Da bi bila oboževana.

Pod gladino vode je speč potencial, ogenj znotraj Zemlje, ogenj znotraj nas.

Tako sem slišala Ekvorno, tako sem slišala Zemljo.

Želita si pristen stik, izven človeških projekcij, izven vnaprej definiranih pogledov.

Da lahko obstajam...

Da bi bila oboževana…

1. Povzeto po: https://gameofthrones.fandom.com/wiki/Titan_of_Braavos ↩︎
2. Billie Eilish: What Was I Made For?, skladba, 2023 ↩︎
3. Celine Dion: My heart will go on, skladba, 1997 ↩︎
4. France Prešeren: Kam? ↩︎
5. Dušan Enova, Vanja Osterc: Ekvorna in Ivana, domišljijski roman, 2019, https://www.primus.si/ekvorna-in-ivana-1-del ↩︎
6. J. R. R. Tolkien: Gospodar prstanov; Gospodar prstanov: Bratovščina prstana, 2001 film ↩︎
7. Drago Jančar: To noč sem jo videl ↩︎
8. Zayn Malik: Dusk Till Dawn ↩︎
9. Zmelkoow: Ko po ↩︎