Leta 2019 sem po nakupu stanovanja izčrpana pristala na Ižu. Moč me je raztrgala. Kar je do tedaj bilo, je bilo pripravljeno na odhod. Takrat sem se ulegla na zvočno kopel z gongi in dobila zavedanje: Tako se moje telo zdravi… Samo ulegla sem se in se začela polnit… Od takrat naprej sem pogosto obiskovala zvočne kopeli in zapisovala svoja občutja. V letu 2025 je do mene začelo prihajati zavedanje o zvoku. Dobila sem prijazno povabilo v skupino šamanskih bobnov in v začetku junija smo prvič skupaj igrale. To so zavedanja, ki so prišla pred, med in po zvočni kopeli do mene.

/1.6.2025/ Ob reki nad izvirom Kamniške Bistrice, kjer je vstop v Kurjo dolino

Svet se spreminja.

Sedim ob reki in čutim in poslušam.

Ljudje, ki so pozabili čutiti… Skupine, kjer vsi čutijo. Zelo veliko. Videti veličino sebe, stopiti v svojo moč. Stopiti vse prepreke. Izpolniti dušni namen.

Slišala sem pesem Vlada Kreslina:

Le srce prinesi, nepokvarjeno nazaj…¹

in videla sem sliko tehtanja srca v Starem Egiptu ob odhodu v onostranstvo:

*²

Just passing through…

/6.6.2025/ sem se vrnila ob reko

Ali poslušaš?

Ali slišiš?

Pesmi Zemlje.

Povabi me nad reko in me obrne na trebuh, potem me dvigne gor. Občutek imam, da letim. Da lahko letim nad celim področjem. “Ali je to možno?” “Ja!” Zgoraj sem z nitmi povezana horizontalno s celo dolino.

Dreamland, dreaming…

The Dreaming – life, land and law

The Aboriginal Dreaming exists independently of the regular time of daily life. Instead it refers to another dimension of reality. It gains its special sense of time because it was there in “the beginning” – before there was life on earth and when land, people and laws were created at the same time by creator beings. The Dreaming continues into the present and serves as a template for the future. An ancient culture immersed in an ancient land.³

Obračam se naokrog in razgledujem nad celo dolino. “To si že počela. Spomni se.” Okrog mene so kar naenkrat roji žuželk.

Energy is everything. Zaupaj. Svet se spreminja.

Prisanjaj v svet. Zvok, zvok, zvok.

/7.6.2025/ sem še enkrat razpela visečo mrežo ob reki

Tukaj me ni strah. Dobivam energijo.

Biti v stiku s tokom življenja. Vse teče. Biti tekoč. Dopusti, da je vse kot mora biti.

Potem sem na poti do Ljubljane videla, kako sta kraja povezana, kako reka priteče v Savo in odšla sem do roba Savskega polja, kjer je bilo neolitsko svetišče Boginje Preobrazbe. O tem sem brala v knjigah in poslušala na predavanjih Marka Pogačnika.⁴

Čutila sem prostor…

Potem sem zvečer igrala gong.

Med zvočno kopeljo sem videla zavest delfinov, kako so prišli doprinašat v prostor in ljudem.

Videla sem moč gonga, ki lahko razbije zastale misli, energije v prostoru in videla sem telesa prepletena med sabo. Kot spomin kraja. Naslednje jutro pa je do mene prišel zapis:

Igranje gonga je ljubljenje s Stvarstvom,

je potovanje v

prostranstva Enosti...⁵

In takrat sem se zavedla, kaj mi je kraj želel sporočiti. Spomin kraja…

Telesa so med seboj na Zemlji povezana, prepletena. Vpijajo energijo Zemlje in naša bitja ali duše, to kar mi smo, odhajajo v prostranstva Enosti. Tam najdemo kar v tem trenutku potrebujemo in prinesemo nazaj v telo. Telesa počivajo. Bitja/duše gredo po kode za zdravje, kakšen drug odgovor ali karkoli.

Takrat smo svobodni.

Takrat skupaj letimo…

Da lahko naša telesa spustijo.

1. Vlado Kreslin: Kaj naj ti prinesem, draga; https://www.youtube.com/watch?v=ZQjPI6hC3YE ↩︎
2. https://akropola.org/tehtanje-duse/ ↩︎
3. Zapis sem našla v avstralskem muzeju med potovanjem po Avstraliji. ↩︎
4. Marko Pogačnik: Ko se Boginja vrne ↩︎
5. https://www.svetloba.si/dogodki/1893-sola-gonga-enodnevna-delavnica ↩︎