Včeraj sem brala v Tibetancih o živalih. Kako so prihajale. In sem premišljevala … o, joj, kakšna je moja avra, kakšno je moje stanje, ko so na poti na Sveti Vid ovce od mene bežale.
Potem sem dobila občutek, da grem na Sveti Vid s severne strani. In tako sem šla. Na obvoz. Do mesta Pag in v smeri Bošane vse do Svete Marije. Po poti sem srečala samo eno vozilo dostavne službe. Cesta je peljala čez hrastov gozd, kjer sem se ustavila. Na tabli je pisalo, da je hrast v povezavi z glavnim praslovanskim bogom in da je običajno zraven glavnih bogov tudi pri Grkih in Rimljanih. Verjame se, da tisti, ki poseka zdrav hrast, da bo imel nesrečo. Pogledala sem čudovit gozd in nadaljevala proti Sv. Mariji.
Tam sem našla vstopno tablo, na primernem mestu obrnila avto in parkirala. Kakšnih 30 metrov sem hodila po cesti, nato pa želela zaviti levo na pot. Tam je bila čreda ovac in ovnov. En oven je dvignil glavo in me pogledal. Hotela sem nadaljevati in pomislila, da jih bom nekako obšla, vendar se je oven podal v mojo smer. Začela sem se oddaljevati, on pa je pospešil korak in za njim je krenila cela čreda. V enem momentu sem se obrnila, rekla stop in to pokazala tudi z roko.

Takrat so se ustavili, vendar v trenutku, ko sem pot nadaljevala, so jo mahnili za mano. Tako sem še nekajkrat ponovila gesto in prišla nazaj do avta. Čredo sem slikala, se poslovila in izbrala izhodišče iz Šimunijev proti vrhu. Tam še nisem prej hodila. Sijalo je sonce.
Kakšna pustolovščina! Čudenje, premik duše, pogled duše.
/8.1.2020/

Vir nesmrtnosti je tudi opazovanje narave in veselje nad vsem, kar je. Biti rojen, jesti, piti, nekoga ljubiti, dihati, hoditi, poslušati, gledati in na koncu umreti: to je nesmrtnost. Treba je oditi v pustoto gora in se tam učiti nesmrtnosti. Se veseliti dnevne svetlobe, mesečevega sija, zvezdnatega neba, vonja trave, pesmi ptic, žuborenja vode. Ostati tam leto, deset, vse življenje, in potem, v nekem blagoslovljenem trenutku, dojameš in sprevidiš, da
univerzum živi po udarcih tvojega srca
in da je njegov obstoj odvisen od tebe.1


- Stevan Pešić: Tibetanci ↩︎








Komentiraj