Enkrat sem šla pohajat v gore…

Namenila sem se na mesto, kamor se pogosto vračam. To mesto na vrhu, za skalo. Kjer se odpre pogled na slap, na gore, v zeleno dolino… Na manjše hribe, ki jih še nisem raziskala. To je mesto, kamor se zelo rada vračam.

Leta pred tem sem začela hoditi sem s povsem drugimi občutki. Vzela sem jogurt, mogoče še kakšno sadje ali ploščico in sem šla na to mesto. Po poti so me prehitevali planinci, ki se jim je mudilo na vrh, jaz pa sem se počutila tako nevredno, nelepo, brez cilja, brez smisla, brez kakršnekoli vrednosti v življenju. V popolni nemoči. In sem prišla tja, na moje mesto. In sem gledala na drugo stran…

V času pred tem je moj do tedaj znani svet razpadel. Takrat sem se privič vprašala:

Kdo sem?

Moj pogled se je čez noč zasukal od navzven, navznoter. Prišlo je do močne spremembe in bilo me je strah. Nič ni imelo smisla, okusa, vonja, veselja in začelo se mi je odpirati čutenje, ki je bilo do takrat zame in za ljudi okrog mene neznano. Včasih sem komaj hodila proti mestu… Takrat zares nisem vedela, kako naprej in kako preživeti. Šla sem v naravo, v mir.

Zdaj sem se vračala tja drugače. Z večjo lahkoto in več ljubezni v sebi. Grem počasi in z višino se spreminjajo moje zaznave, čistim se, misli se topijo, zavedam se in prehajam v višja stanja zavesti. To mesto sem kasneje po Carlosu označila za moje mesto moči. Carlos piše, da se na mesto moči vračaš, da tam skladiščiš svojo moč in se vrneš, ko plešeš svoj zadnji ples.

…Včeraj sem sedela tam in slišala. Tako dobro sem slišala slap, helikopter, ljudi, kateri so se nabrali okrog, dokler jih ni dvigajoča megla odgnala. Veter je gnal meglo. Čudovito. Potem sem šla proti Planjavi in razprla roke in veter sem čutila, kako gre vame, kako me drži.

Ulegla sem se v travo in gledala nebo ter oblake, kako se pomikajo. In čutila sem premik v neko drugo stanje zavesti. Drugače je bilo. In potem me je preletela gorska kavka in se oglasila, tako zares, glasno! Njen zvok pa je v tem trenutku zavibriral zraven mene, na desni.

Čutila sem jo. Čutila sem njen let in glas…

/25.7.2021/

Če jaz poznam pesem o Afriki¹

– sem razmišljala –

o žirafi in o afriškem mladem mesecu, ki leži na hrbtu,

o plugih in o poljih in o znojnih obiralcih kave,

ali pozna tudi Afrika pesem o meni?

Ali zrak nad planjavo vztrepeta ob barvi, ki sem jo nosila, si otroci izmišljajo igre, v katerih je moje ime, ali polna luna kdaj vrže na pesek na poti senco, ki je podobna meni, ali se orli iz Ngonga ozirajo kje sem?

1. Karen Blixen: Spomin na Afriko ↩︎